Skip to main content
Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, Srednja poklicna in strokovna šola

Kakovost

  • Komisija za kakovost

    Komisijo za kakovost imenuje svet zavoda. Na seji sveta zavoda je bila na predlog ravnateljice srednje šole imenovana komisija za kakovost za šol. leto 2021/22 v naslednji sestavi:

    • Andreja Gerčer - predstavnica strokovnih delavcev srednje šole,
    • Sergeja Jekl - predstavnica strokovnih delavcev srednje šole,
    • Erika Kramaršek - predstavnica strokovnih delavcev srednje šole,
    • Karmen Volavšek - predstavnica strokovnih delavcev srednje šole,
    • Petra Čeh - predstavnica staršev dijakov,
    • Karolina Cigler - predstavnica dijakov,
    • Simon Ogrizek - predstavnik delodajalcev.

    Članstvo v komisiji za kakovost je vezano na status člana. Če članu preneha status, na osnovi katerega je bil imenovan v komisijo, mu preneha članstvo v komisiji za kakovost. Nadomestne člane na predlog ravnateljice potrdi svet zavoda.

  • Listina kakovosti
  • Zeleni znak kakovosti
  • Končani projekti
  • Izjava o kakovosti
  • Svetovanje za kakovost v izobraževanju odraslih

    Vključuje:

    • svetovanje vsem, ki so v izobraževalni organizaciji vključeni v procese uvajanja in izpeljevanja samoevalvacije,
    • svetovanje za večjo učinkovitost v procesih presojanja in razvijanja kakovosti,
    • svetovanje pri koordiniranju in izpeljevanju aktivnosti za razvoj kakovosti izobraževanja odraslih.

    Namenjeno je učiteljem, ki sodelujejo pri načrtovanju, organizaciji in izvedbi  izobraževalnega procesa na šoli, drugim strokovnim delavcem, vodstvu šole in ostalim zaposlenim.

    Na naši šoli svetovanje za kakovost opravlja imenovana svetovalka za kakovost.

    Delo svetovalcev za kakovost v izobraževanju odraslih, ki so vključeni v omrežje svetovalcev,  strokovno koordinira Andragoški center Slovenije.

    Pregled opravljenih aktivnosti na šoli v okviru omrežja svetovalcev za kakovost

    Leto 2011, 2012:

    • Usposabljanje zaposlene osebe za svetovalko za kakovost v okviru ESS projekta Izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev v izobraževanju odraslih od 2011 do 2014, aktivnost Usposabljanje in spopolnjevanje za kakovost v izobraževanju odraslih
    • Priprava analize stanja sistema kakovosti na šoli in izpeljava kolegialne presoje
    • Priprava Listine kakovosti Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje in objava v tiskani ter spletni obliki

    Leto 2013:

    • Začetek sodelovanja svetovalke za kakovost v spletni učilnici omrežja svetovalcev za kakovost (2013)
    • Priprava Izjave o kakovosti Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje

    Leto 2014:

    • Izpeljava samoevalvacije na področju Animacije odraslih za izobraževanje v naši izobraževalni organizaciji 

    Leto 2015

    • Priprava Akcijskega načrta za razvoj kakovosti  na področju Animacija odraslih za izobraževanje in vpeljava konkretnih izboljšav na podlagi izvedene samoevalvacije

    Leto 2016

    • Priprava popisa obstoječih načinov spremljanja rezultatov in učinkov izobraževanja ter izobraževalnih projektov na šoli in analiza stanja

    Leto 2017

    • Izpeljava samoevalvacije na področju Merjenje učinkov izobraževanja 

    Leto 2018

    • Priprava popisa spremljanja kakovosti učiteljevega dela

    Leto 2019

    •  Spodbujanje učiteljev k sistematični presoji kakovosti lastnega dela

    Leto 2020

    • Zbiranje dobrih zgodb učiteljev
    • Priprava poročila: Učitelj in izobraževanje odraslih na daljavo

    Leto 2021

    • Sodelovanje pri oblikovanju Kazalnikov in standardov kakakovosti izobraževanja odraslih na daljavo

    Leto 2022

    • Sodelovanje pri oblikovanju standardov, kazalnikov in meril kakovosti izobraževanja odraslih na daljavo
    • Usposabljanje: IKT orodja in ustvarjanje interaktivnih gradiv
  • Poročila komisije za kakovost
  • Zgodbe učiteljev

    Karmen Volavšek, Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje

    Predmeti, ki jih poučujem: angleščina, umetnost, umetnostna zgodovina

    Zapis iz učiteljevega dnevnika

     Bodi, kar si … ne bodi, kar nisi

    Svojo pripoved začenjam z dogodkom izpred treh let, zaključne prireditve in podelitve spričeval maturantom. Zame je to vedno zelo čustven in ganljiv dogodek. Čas slovesa, pogleda nazaj in istočasno naprej, tudi čas pričakovanja vseh o novih začetkih.

    S pogledom zajamem udeležence izobraževanja, ponosna sem nanje, kaj vse so dosegli in ponosna tudi nase, da sem bila del njihove zgodbe o uspehu. To generacijo sem poučevala angleščino in umetnostno zgodovino, veliko časa smo preživeli skupaj.

    Njihov uspeh je tudi moj uspeh, čeprav za nekatere težko prigaran! Ne nujno zaradi 'drilanja' nepravilnih glagolov, učenja časovnih struktur, prepoznavanja umetnostnih slogov, poznavanja umetnikov, ampak zaradi svojega osebnega boja, ki ga vsak posameznik bije za dosego svojih ciljev.

    Izobrazba in novo znanje sta bila cilja večine, toda žal niso vsi to ladjo varno in srečno pripeljali v pristan. Pot je bila za vse pomembna preizkušnja. Skupaj smo se učili, veliko pogovarjali, smejali, jezili, tudi jokali, a vseskozi rastli.

    Misli mi začnejo leteti in dogodki iz razreda se prikazujejo kot v filmu, ne morem izpostaviti enega samega. Bilo jih je mnogo, zlili so se v eno zgodbo.

    Razmišljam … Ta generacija me je ponovno obogatila in potrdila, da se svet resnično zelo, zelo hitro spreminja in da kot učiteljica/predavateljica ne (z)morem vedno slediti tem spremembam. V razredu sem se mnogokrat iz vloge učiteljice prelevila v vlogo učenke. Včasih sem se v določenih pogovorih in debatah v razredu iz pedagoga eksperta spremenila v vajenca, nemalokrat počutila tudi kot dinozaver, čeprav sem mislila, da sem vedno v toku dogajanja. Odkrito sem se čudila razmišljanjem in pripovedim udeležencev izobraževanja v naših sproščenih debatah in priznala, da marsičesa ne vem in da je povsem naravno in normalno, da kot učiteljica ne morem vsega vedeti, zato se še vedno z veseljem učim in sem jim pripravljena prisluhniti. Vzajemno učenje nas je povezalo, postali smo prijatelji in počasi ter previdno začeli snemati svoje pajčolane in maske, ker smo si zaupali.

     V 23 letih poučevanja mladine in odraslih sem  spoznala, da z iskrenim in odkritim odnosom pritegnem udeležence izobraževanja in ustvarim razredno klimo, kjer vsi skupaj bogatimo drug drugega ter lažje premagujemo osebne stiske in ovire. Vsi smo istočasno učenci in učitelji, naše vloge se nenehno prepletajo. V svoje delo vključujem lastne izkušnje in spodbujam udeležence, da tudi sami poiščejo svojo zgodbo in smisel v neki snovi in vsebini - kako super se je pogovarjati z nekom v angleščini, ko nisi več v zadregi, v živo ali preko socialnih omrežij; kako te lahko film, slika ali glasba presune, gane, zamakne in premakne. Lastne izkušnje, občutenja in doživetja so dragoceni, četudi včasih žalostni, tragični, vendar so del nas, našega razvoja in napredka.

    Naj se ponovno vrnem na začetek k maturantom, ki so mi napravili največji poklon, ko so naše skupno izobraževalno potovanje v zahvalnem govoru strnili v misel:

    Sanje se začnejo največkrat z učiteljem, ki verjame v vas, vas pritegne in dvigne na višjo raven, včasih tudi z ostro palico, ki ji rečemo resnica.  (Dan Rather)

    Bila sem ganjena do solz in dobila sem potrditev, da se splača vztrajati v tem zahtevnem poklicu, ki je istočasno poslanstvo in zahteva vedno več tankočutnosti.

    Kot učiteljica se ne pretvarjam in igram malega boga, temveč preko osebne izkušnje in odprtega, soustvarjalnega odnosa in dialoga ostajam odkrita, iskrena, pravična in zahtevna. V svojem idealizmu vztrajam v iskanju biserov, navideznih praznin, ki veliko povedo. Vsak dan se učim, iščem, še vedno sem negotova v določenih situacijah in ne zabavam se vselej ob tem. Obožujem in cenim znanje kot vrednoto, nove stvari me navdušujejo in notranje bogatijo. Za vse to  se vedno znova trudim navdušiti tudi ostale udeležence izobraževanja. To sem jaz!

    Nenehno sama sebe izprašujem in izzivam, osebnostno in strokovno. Kako ostati v 'formi' kot učiteljica? Kako slediti novostim? Kako se nenehno posodabljati? Kako …? 

    Nato pride nov začetek, ki prinaša nove izzive in dileme. A bom zmogla to opraviti tako kot si želim, sem vse pripravila tako kot mora biti, sem se dovolj potrudila, sem …? In potem vstopim v razred, zagledam nove obraze, začudene, prisiljene in iskrene nasmeške, rahlo prestrašene in izgubljene poglede, sklonjene glave v telefonski ekran. Toda vsi so se odločili, da želijo v življenju nekaj več in odločena sem, da jim bom pri tem pomagala.

    Globoko vdihnem, se nasmehnem in rečem: Prisrčno pozdravljeni! … Začutim našo skupno energijo in vem, da bomo skupaj zmogli! Novo potovanje se začenja.

    https://mozaik.acs.si/zgodbe-o-kakovosti


    Izkušnje učiteljice

    Imam srečo, da sem svojo poklicno pot nadaljevala v službi, ki mi je omogočila združevati dve veliki ljubezni: vzgojo rastlin in vzgojo otrok. Kmalu po diplomi in opravljeni praksi v podjetju sem se zaposlila kot učiteljica praktičnega pouka na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje.  

    Ljubezen do dela na zemlji sem podedovala po starših, delno pa je pri izbiri poklica botrovalo tudi moje takratno zdravstveno stanje. Kot 15-letna dijakinja sem stopila v šolo, kjer sedaj poučujem že 28. leto in tako zares lahko rečem, da je šola moj drugi dom. V teh letih se je »zgodilo« kar nekaj prenov programov, v katerih sem učila praktično vse strokovne predmete.

    Če bi morala kakšno svojo izkušnjo posebej izpostaviti in položiti mlajši generaciji učiteljev na srce, so to besede bivšega dijaka, izrečene na 20. obletnici zaključka srednje šole, ki me še danes grejejo:  … učili ste nas za življenje.«

    Pa ni bilo vedno tako! Saj veste, kot mlada diplomatka brez izkušenj na pedagoškem področju sem naredila tudi kakšno napako. Tako sem na izpitu storitev z zagovorom, ko še ni bilo poklicne mature in so dijaki poleg izžrebanega praktičnega dela morali odgovarjati na vprašanja z vseh strokovnih področij, glasovala za negativno oceno za nekega dijaka, ki je danes zelo uspešen podjetnik. Dijak je že med šolanjem izkazoval zanimanje za proizvodnjo določene rastline, imel je že izdelano podjetniško idejo, vse ostale panoge v hortikulturi pa ga niso zanimale.

    Ves čas službovanja sem se dodatno izobraževala. Najprej sem pridobila pedagoško-andragoško kvalifikacijo, nato pa sem dopolnjevala tudi svojo poklicno izobrazbo, da sem zadostila pogojem poučevanja na višji ravni.

    Menim, da bi se morali učitelji strokovnih predmetov redno izobraževati, tako formalno kot neformalno. Tehnologija se v vseh panogah tako hitro razvija, da samo izobrazba in obisk kakšnega strokovnega sejma tu in tam preprosto nista dovolj. Ne spadam v skupino  tistih učiteljev, ko ima učitelj 'vedno prav'. Praktično nemogoče je slediti vsem novostim in nisem v zadregi, če moram dijakom kdaj reči, da jim bom odgovorila naslednjo uro, ko bom preverila in proučila njihovo vprašanje.

    Dijaki hitro odkrijejo pomanjkljivosti posameznega učitelja. Pomembno je, da si z njimi odkrit, spoštljiv, pravičen in pošten. Učitelj ne postaneš čez noč, oblikuješ se več let, a četudi že skoraj vse veš o otrocih, te vedno kdo preseneti in se tako znova znajdeš na začetku. Ni recepta, kako postati učitelj, zagotovo pa moraš imeti mlade rad.

    In to je moje vodilo: rada imam mlade in z veseljem jim posredujem svoje znanje.

    Romana Špes, mag. kmetijstva


    1. marec 1997

    Danes so moji učenci izpolnjevali prijavo za vpis na fakultete. Šele sedaj se zavedam, kako resničen postaja njihov odhod. Ko sem se sprehajala med klopmi, me je v grlu začelo ščemeti.  Globoko sem vdihnila. Zadrževala sem solze. Vedela sem, da jim teh čustev ne smem pokazati.

    Pet let sem bila mnogim v tem razredu razredničarka, večino sem pet let učila. Nekateri so v razred prišli zadnji dve leti in tudi ti so postali »moji«.

    Ali nas res do slovesa ločijo le še štirje meseci? Ne morem verjeti. Čutim, da smo si blizu, in vem, da mi bo hudo, ko bodo odšli.

    Navezala sem se nanje in če ne bi bilo ocen ter šolskega reda, bi naš odnos lahko bil prijateljski. Tako pa moram dostikrat zamolčati kaj, česar jim kot »uradna oseba« ne smem povedati.

    Toliko drobnih trenutkov in lepih dogodkov me bo spominjalo nanje.

    V kuhinji mi še vedno cveti božična zvezda … pa album iz Grčije – čudovit spomin na nepozabno potovanje. Vedela sem, da jim lahko popolnoma zaupam, a sem se vseeno malo bala … samo da bo vse v redu, da se vsi vrnemo živi in zdravi … Niso me razočarali. Znali so se zabavati in niso nepremišljeno prestopali mej zdravega razuma.

    Mnogi učitelji pravijo: »Na šoli dolgo ne bo več take generacije, kot je tale; tvoj razred je res izjemen.«

    Kako sem ponosna in hvaležna zanje. Česa vse so se lotili. Z razstavo pri zelenjadarstvu so okrasili dolgočasno šolsko stopnišče. Tudi šolski radio ne bi bil to, kar je, če ne bi bilo njih.

    Saj ga kdaj tudi kaj polomijo in naredijo kakšno neumnost v svoji mladostni zaletavosti, a vesela sem, če mi to priznajo. Tudi če sem slabe volje in se razjezim, vem, da čutijo mojo naklonjenost.

    Velikokrat se kot učiteljica slovenščine sprašujem, ali jih bom znala navdušiti za vse tisto, kar se meni zdi izjemnega pomena – leposlovje, film, gledališče – ljubezen do slovenskega jezika in seveda kritičen pogled na svet.

    Če bo vsaj nekaj takih, ki se bodo pomena tega zavedali, bo moja želja izpolnjena.

    Ne vem, kaj jih čaka in po kakšni življenjskih poteh bodo hodili. Vem pa, da sem jih ves čas, ko smo bili skupaj, opogumljala, jim vlivala upanje in zaupanje, jih prepričevala, da je vredno delati in da bodo tudi v prihodnosti le z vztrajnostjo in zaupanjem vase veliko dosegli.

    Verjamem, da se učenje, ko zapremo šolska vrata, samo nadaljuje, zato je zelo pomembno, s kakšno popotnico bodo učenci odšli v svet …

     

     

    Branje spominov me vrača v leta, ko sem začela poučevati.

    Skoraj trideset let bo že, odkar sem kot mlada učiteljica slovenščine prestopila prag srednje strokovne  šole v Celju. Spomnim se, da sem prišla s prepričanjem, da bom tu ostala morda leto ali dve. Pri lokalnem časopisu so mi ponudili delo lektorice, kar me je v tistem času še posebej navduševalo. A že po enem letu poučevanja sem vedela, da je učiteljski poklic tisto, za kar sem »poklicana«. V razredu sem se počutila kot doma.

    Pravzaprav se je moja priprava na učiteljski poklic  začela že mnogo prej, v zgodnjem otroštvu … Takrat smo se otroci zelo radi igrali šolo in vedno sem si izborila vlogo učiteljice. Iskreno povedano je bila ta vloga kar sama po sebi umevna, saj sem bila med otroki najstarejša. Poseben odnos in ljubezen do učiteljskega poklica pa mi je vlivala tudi babica – preprosta, a odločna kmečka žena, ki je sama želela postati učiteljica, a ji starši zaradi dela na veliki kmetiji tega niso dovolili.

    Tudi ljubezen do lepe pisane besede se je pokazala že v najzgodnejših letih. Ko me je sorodnica ob obisku prinesla čokolado, sem si menda celo obrisala jezik, saj mi njen okus ni bil všeč. O, ko bi bilo še danes  tako … Na vprašanje, kaj naj mi naslednjič prinese, pa sem kar izstrelila odgovor: »Knjigico.«

    Učiteljski poklic je bil v naši družini zelo spoštovan. Pravzaprav, če dobro premislim, so moji starši in stari starši večkrat rekli, da je potrebno ceniti vsak poklic in vsakega človeka, ki se trudi, da dela pravično in pošteno.

    In tako je želja počasi dozorela v odločitev, da postanem učiteljica slovenščine.

    Moja prva služba je do danes ostala tudi edina.  Tako že skoraj tri desetletja poučujem učence na isti šoli.

    Koliko spominov se je v teh letih nabralo … koliko dnevnikov bi lahko popisala …  Skupaj z generacijami mladih, sem se spreminjala in zorela tudi jaz.

    Nedvomno drži, da  učenci oblikujejo učitelja. Skozi leta poučevanja sem se tako osebnostno kot tudi strokovno oblikovala in rasla, saj vem, da je tako učenje kot poučevanje vseživljenjski proces, ki je tesno prepleten in neločljiv tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. In če so me prve generacij še učile utrjevati gotovost o tem, kaj delam dobro in kaj je tisto, kar moram spremeniti, me mlajše generacije učijo, da življenje nikoli ne more in ne sme biti enolično, dolgočasno, rutinsko, ampak je potrebno vsak dan znova iskati načine za kvalitetnejše delo in sprejemati izzive, ki jih prinaša nov – nedvomno zelo zahteven čas.

    Ko primerjam generacijo učencev, o kateri sem pisala v svojem dnevniku, in to, s katero se srečujem sedaj, vidim mnoge podobnosti, a žal tudi vedno več razlik, ki si jih, če bi mi pred leti kdo o njih pripovedoval, nikakor ne bi želela.

    Pred kratkim sem ustno ocenjevala fanta, ki je porabil zelo veliko časa, da se je spomnil določenih besed, ob tem pa mi prav veselo in sproščeno razlagal, da ve, kako bi to povedal v angleščini in da mu angleščina gre mnogo bolje kot slovenščina (čeprav je slovenščina njegov materni jezik). Vedno več je dijakov, ki tarnajo, da se med učenjem ne morejo zbrati, a priznavajo, da imajo ves čas pri sebi telefon. Mnogo več je tudi takih, ki se čudijo, zakaj morajo pisati ročno, zakaj se morajo učiti »neke« podatke, ki jih lahko kadarkoli poiščejo in preberejo na spletu …

    Da, veliko je izzivov. Vedno več.  Čas novega načina sporazumevanja, ki ga današnje generacije mladih osvojijo že v zibelki, je preizkušnja za vse nas, ki kot učitelji, starši, odgovorne odrasle osebe kažemo mladim pot v prihodnost …

     

    1. 3. 2020

     

    Danes so moji učenci ostali doma. Ne, niso počitnice niti prazniki … znašli smo se sredi nove, povsem neznane realnosti. Ves svet preplavlja pandemija bolezni COVID-19. Vse se odvija tako bliskovito, da realnosti preprosto ne morem dojeti. Navodila, da bo nekaj časa pouk potekal  na daljavo, me zaposlujejo v polni meri. Iščem načine, kako najbolje opraviti pedagoško delo. Verjamem, da vse skupaj ne bo trajalo dolgo. Zagotovo se bomo maja že vrnili v šolo in vse bo spet po starem … Moramo se vrniti. Skrbi me za maturante. Ko smo se ravno začeli z vso intenzivnostjo pripravljati na maturo, smo se razšli … iščem najboljše načine, da bi naredili največ, kar se da.

    Poslušam poročila. Prav nič vzpodbudnega ne slišim. Vrsta omejitev gibanja me sili k življenju pred računalnikom. Pouk, kakršnega si niti v sanjah ne bi želela. Priznam, nekaj dni je bilo prav prijetno. Ni se bilo potrebno soočati z dijaki, ki zamujajo in motijo pouk, s popravljanjem kupov šolskih nalog .. A hitro sem ugotovila, da jih pogrešam. Da je stik z učenci v razredu čisto nekaj drugega, kot pogovor preko video klica.  Nisem vešča sodobne tehnike, zato se vsak dan učim, iščem informacije po svetovnem spletu in sprašujem kolegice, kako se one lotevajo problemom.

    Kljub številnim neznankam  v vsem tem iščem dobro. In hvaležna sem za vsak dan, ko mi učenci napišejo, da so zdravi, ko mi pošiljajo opravljeno domače delo in ob tem malo poklepetamo. Svet se je ustavil in z njim smo se ustavili tudi mi. Verjamem, da je  to potrebno. Tako smo hiteli, da skorajda nismo več opazili drug drugega, samo še delo in nove naloge, še več obveznosti … vse je postalo obveznost, tudi dopust, večerna telovadba, tekanje po nakupovalnih centrih … o, koliko bremen je ta trenutek padlo z ramen. Koliko več časa nam  ostaja tudi  za bližnje. Kakšna milost. Da, hvaležna sem za te trenutke. Upam, da bom znala tudi po tem, ko se bo življenje ponovno utirilo v stare tirnice, ohranjate vse te  občutek hvaležnosti za vsak dan posebej, predvsem pa poiskati čas za iskrene pogovore in svetle načrte za prihodnost … vsak dan … vsak dan … vsak dan …

    Sergeja Jekl