Anže Cajhen se je konec julija odpravil na trimesečno opravljanje praktičnega izobraževanja v oddaljeno Indijo v okviru Erasmus+ mobilnosti za namen prakse. Anže nas o svojih aktivnostih redno obvešča in pošilja fotografije. Spremljajte njegovo pot skozi galerijo slik in video posnetkov.

V zadnjih dveh poletjih sem imela čast okusiti čare Lizbone, kjer sem kot Erasmusova študentka doživela neizmerno bogato izkušnjo. Kljub bleščeči kulisi tujinskega življenja, kjer vsak dan diši po novih dogodivščinah, sem spoznala, da to potovanje ni le idila, ki jo mnogi vidijo. Življenje v tujini je več kot le raziskovanje eksotičnih krajev in okušanje lokalne kulinarike; je izziv, ki postavlja na preizkušnjo našo notranjo moč. Pogosto se odvija kot nenehna predstava, kjer je vsak dan nov odsek neznanega ter konstanto prilagajanje na novo okolje. Vsak dan sem bila deležna novih barv, ki so slikale moje okolje v najlepših odtenkih. Lizbona, s svojo zgodovino, kulturno raznolikostjo in temperamentom, je postala moj navdih in drugi dom. Vsako poletje je prineslo nove izzive, ki so se razkrivali skozi delo v različnih okoljih. Erasmus mi je podaril dragoceno darilo karierne rasti. Prvo leto sem tkala spoznanstva v umetniškem svetu kot asistentka v galeriji, kjer sem tudi vzpostavila globoko prijateljstvo z lastnico. Drugo leto sem stopila v svet trženja, kot asistentka marketinga v podjetju, kjer sem se spoprijateljila z dinamiko poslovnega sveta. S podjetjem še danes honorarno sodelujem na daljavo. Vendar pa vsaka pot ni prežeta zgolj z lepoto. Prvo leto sem se soočila s travmo tatvine, ko mi je neznanec ukradel mobilni telefon.Ta nepričakovana preizkušnja je moje Erasmus izobraževanje spremenila v pravo detektivsko avanturo. A iz te temne izkušnje se je rodila tudi nova moč. Ob izgubi telefona sem bila prisiljena obuditi vse tiste čute, ki so se s pomočjo današnje digitalizacije polenili. Postala sem opazovalec okolice. Namesto da bi ob vožnji z vlakom zrla v ekran, sem se tako bolj pričela posvečati svetu okoli mene; očarale so me čudovite fasade, veke sem spočila v pastelnih niansah neba, za orientacijo nagovorila mimoidočega, in zares občutila tisti pravi, surov utrip mesta, brez pametnega pomočnika. Občutek je bil, kot da sem v svoje možgančke spustila svež kisik, ki mi je obudil sive celice. Tako se je vsak dan odvijal kot nepredvidljiva tapeta in kakor lepo se sliši, je bilo tudi naporno. Bili so dnevi, ko vse kar sem si želela je bilo, da pristanem na svojem kavču v Ljubljani, obkrožena s familiarnimi obrazi in kraji. Potem sem se pa opomnila, kako bolj barvito je postalo moje življensko platno. Toliko zgodb se je rodilo, toliko čudovitih duš je bilo spoznanih, toliko krajev je bilo obiskanih. Te izkušnje so tiste, ki zares pričajo o polnovrednem življenju, tudi ko je vse kaotično in negotovo. In ja, zagotovo sem včasih hrepenela po varnosti in miru svojega majhnega mesteca, vem pa tudi, da imajo najlepši trenutki v življenju pogosto svojo ceno. Nomadsko življenje, ki sem ga živela v zadnjih dveh letih, ima svoje izzive, podaril mi je pa tudi tisoč stvari, katere nebi zamenjala za nič. Na koncu se pravzaprav gre za to, da v življenju ohranjamo neko ravnotežje med iskanjem udobja in pozdravljanjem nepredvidljivega, onkraj naših udobnih kavčev.

Veronika Kocjančič